Monday, July 2, 2007

Petkov Lošinj...

Vse se je začelo ko smo se s sošolkami vozile iz Begunj v Ljubljano. Kaj smo tam počele je sicer zgodba zase, ampak ker se ponovno pojavi nekje proti sredini mojega pripovedovanja o Lošinju, jo je vredno omeniti...
...v Begunje smo šle opravit intervju z enim izmed zaposlenih v podjetju Elan, ker je bil to predpogoj da opravimo izpitno nalogo pri enem od letošnjih predmetov na faxu, ki se je nanašala na Elan...sej to vse bi sicer bilo res zabavno, ampak ker smo nalogo po moje 50x popravljale, brisale in dopolnjevale, nam je bil še obisk dejanskega podjetja na začetku odveč. Na koncu pa smo iz tega izvlekle še obisk Bleda in napad na njihove kremšnite - tako je bilo na koncu vse v redu.
Torej, med potjo v Ljubljano je padla ideja, da bi vseh pet sošolk po koncu izpitov šlo nekam na počitnice da se oddahnemo od napornega učenja (ha ha!). Dva tedna pred zadnjim izpitom smo se odločile - šle bomo na Mali Lošinj. Anja pol na žalost ni mogla it zaradi Olija, pri Niki in Teji pa je tudi prišlo do zapletov, tako da smo na koncu ostale samo tri...in dogodivščina se je začela.

Začrtana pot je bila naslednja: Ljubljana - Portorož - Buje - Motovun - Pazin - Brestova - Cres - Mali Lošinj. Anja A. in Karmen sta se v petek ZGODAJ zjutraj pripeljale v Portorož in od tam smo skupaj z mojim avtom odbrzele na Hrvaško (tukaj lahko omenim samo to, da sem jaz na meji dvakrat pozabila na unega strica, ki stoji za hišico od carinika in kateremu moreš tudi dat pasaport in se kr odpeljala s polnim gasom naprej - oooops!). Do Pazina je pot potekala nemoteno ob anjinem specially made cd-ju za na pot. Do Brestove pa se je zapletlo, ko smo mislile, da smo se zgubile...tako smo sredi nekega čudnega kraja izstopile iz avta in ustavljale mimoidoče avte (v katerih so bili sami nonoti :). Kar nekaj časa je minilo preden nam je ustavil en mlad tipček in nam povedal, da smo dejansko na pravi poti. Medtem, ko sva midve s Karmen izpraševali našega Samaritana, je Anja bežala pred lajajočimi psi, haha.

1000 ovinkov kasneje smo prispele na trajekt, kjer smo se seveda mogle nujno slikat in tako smo prašali enega strica in ga prosile naj nas slika...in tip vzame digitalca in ga obrne z lečo proti sebi, ha ha. Če mu ne bi asisitirale in mu rekle naj le obrne fotoaparat v drugo smer, bi zdej imele njegovo sliko in večen spomin! LOL!

Dve uri kasneje smo že bili v naši hišici na Lošinju in 20 minut za tem pa na plažici :) Tam nam sicer res ni bilo dolgčas...je pa res, da smo tu in tam opazovale tiste, ki so se izležavali na sosednjih skalah...in tam je bil tudi en mali dečko (po moje je imel okoli 12 let), kateremu smo se skozi smejale, ker je konstantno najedal starejši sestri in njeni kolegici, s katerima je bil na plaži. Na koncu pa je bil še smeh, ko si je obuval skejtarske superge, ki so bile trikrat večje od njegovih suhih nogic, ha ha! In še to - PRAV ON je imel brisačo, ki je imela gor na veliko narisam logo od Elana (tu se vrine prejšnja zgodba!). Ta fax nas še na počitnicah zasleduje!!!

Zvečer smo se še odpravile do Veli Lošinja in kmalu spat (ker smo bile srknjene!)...

Ok, konec prvega dne...

...to be continued!

1 comment:

Unknown said...

Čau Urška ! Jani tle. ja, uni z lucije :)
kako gre ?

sem iskal slike portoroža in našel tebe :))

LP